Kljub dejstvu, da sem prisotna (in aktivna) na nekaterih socialnih omrežjih, pa se raznih debatnih krožkov, ko nekdo nekaj napiše, nakar se pričnejo najinteligentnejše razprave brez primerjave, zelo nerada udeležujem. In kljub dejstvu, da sem na istih socialnih omrežjih prisotna že kar lep čas, sem se tovrstnih debat udeležila mogoče trikrat, nazadnje včeraj, in vedno, res vedno, mi je žal, da delim svojo pamet naokrog.

Je pa zadnja vključitev v debato doprinesla k nastajajočemu zapisu, kar pa tudi ni slabo, kajne 😉

Že po naravi se v ljudi zelo nerada vtikam, tudi lastnega mnenja, kot že rečeno, ne obešam na ta velik zvon, kar pa ne pomeni, da ga nimam. Nadalje sprejemam vso različnost, vse oblike in navade človeka, kar od mene zahteva tudi narava mojega dela. Mnenje pa imam!

Vso spoštovanje do diet, nians in načinov prehranjevanja, saj tudi sama furam svojo različico zdravega telesu prijaznega prehranjevanja, mislim pa, da bi morali biti kriteriji, ki si jih postavimo pri izbiri hrane, ki jo vnašamo v telo, bolj pošteno razdeljeni.

Preden vsi zgubimo rdečo nit zapisa naj navedem vzrok mojega pisnega razmišljanja …

Včeraj sem na enem od socialnih omrežij naletela na širokoustenje enega posameznika, da je njegovo življenjsko poslanstvo pokazati vsejedcem, kako enostavno se je prehranjevati izključno rastlinsko. Pri tem mu ne oporekam in se z njim celo strinjam! Pritisk pa mi je narasel ob pogledu na njegovo shrambo, ki se je šibila pod težo konzerv, v plastično embalažo zavitih kosov hrane in predpripravljenih obrokov. *(Opozorilo v izogib iskanja šivanke v kupu sena: DOTIČNI NIMA SLOVENSKEGA POREKLA!)

Uf, ne vem, kako in kje začeti s podajanjem svojega razmišljanja, da ne pride do kakšnega vojnega stanja 😉

Na prvem mestu zagovarjam čim bolj lokalno in sezonsko izbiro živil. Nadalje zagovarjam večplastno pomembnost preproste, nepredelane hrane ter trdno stojim za super močjo rastlinske hrane. Ne morem razumeti človeka, ki se v podporo živalskemu svetu sicer prehranjuje striktno rastlinsko, nima pa toliko širine, da bi v to podporo vključil še širše okolje, npr. reke, gozdove, skratka neživi del narave. Ne morem razumeti človeka, ki iz trgovine prinese v treh plastičnih vrečkah cca 250 eur vredno fasngo z bio, eko, veganskimi in drugimi označbami. Skrajni čas bi že bil, da dojamemo, da v sinergijski krog na zemlji spada vse; vidno in nevidno, premično in statično, glasno in nemo! Absolutno je prav, da spregovorimo v imenu tistih, ki tega sami zase ne morejo, toda v to skupino ne spada samo živi del narave, ampak tudi neživi, od katerega je pravzaprav živi del popolnoma odvisen. Si predstavljate življenje brez vode, si predstavljate življenje brez obdelovalnih površin? Jaz ne! Preden so veganski sirčki, veganske hrenovke, veganska majoneza ipd. lično zapakirani v svojo embalažo, morajo najprej njihove osnovne sestavine zrasti v zemlji ali na drevesu.

Nič nimam proti zgoraj naštetim prehranskim izdelkom, da ne bo pomote, toda lepo prosim, ne zagovarjajte živali in njihove pravice do življenja v popolni odsotnosti skrbi za širše okolje, ki je tako naše kot njihovo domovanje.

Upam, da sem bila dovolj jasna, da je moč izluščiti bistvo in dovolj široko usmerjena, da se ne bo našla kakšna skupinica in trdila, da s prstom kažem samo nanjo.


“We all make time for what we feel is important in our lives. Our priorities are our character.”